Že od malih nog sem bil navdušen nad raziskovanjem vesolja, tako astronomskih opazovanj v prejšnjih stoletjih kot fizične prisotnosti človeka v vsemirju v zadnjih nekaj desetletjih. Ob branju člankov in ogledu slik, ki so nam jih poslale sonde z nepojmljive razdalje, si ne morem kaj, da si ne bi predstavljal, kako bi se počutil, če bi bil tam nekje, svetlobna leta daleč od te pikice v neskončnem univerzumu, kjer sem se rodil.
Ker 20. julija letos obeležujemo petdeseto obletnico prvih človeških korakov na Luni, je to bil pravi trenutek za zasnovo projekta Planetarium. Sestavljen je iz glasbe, besedila in giba. Kako to izgleda, boste najlaže videli v živo, sledi pa opis koncepta.
Svojo domišljijo sem prelil v kratke, rahlo poetične zapise namišljenega neimenovanega člana posadke vesoljske ladje, katere naloga je, da se odpravi do planetarnega sistema, kjer so zemeljski znanstveniki zaznali možnost življenja, poroča Zemlji in morda ustvari kolonijo. Zapisi se nanašajo na občutke, ki bi se znali pojaviti, ko za vedno zapustiš rodni planet: slovo, vznemirjenje, strahospoštovanje pred surovo neprijaznostjo kozmosa, samota, pa tudi svoboda, osebna preobrazba in očaranost nad lepotami nebesnih teles.
Te zapise spremljajo kompozicije za solo tubo in elektroniko, ki skušajo s spojem nenavadnega solističnega inštrumenta in tehnologije dati glasbi orkestralno izraznost in širok razpon dinamik in zvočnih tekstur. Pojavljajo se jasni motivi in odmevi jazz glasbe, pa tudi meditativne “glasbene mandale” – cikli, sestavljeni iz not različnih dolžin, ki se prepletajo v najmanjši skupni imenovalec. Glavni izziv, ki sem si ga zadal, pa je ta, naj bo glasba izvedljiva v živo in brez matric.
Posebej za ta projekt sem z nepogrešljivo pomočjo kolega Igorja Vuka (MoTA, BeatMyth) razvil posebno okroglo preprogo, ki sem jo tako kot projekt poimenoval Planetarium. Na obodu preproge se nahaja osem okroglih tipal, občutljivih na dotik, ki omogočajo intuitivno manipulacijo zvoka z razporeditvijo teže telesa preko stopal. Ta preproga je povezana s programom Ableton Live preko dodatka Max for Live. Programiral sem jo sproti, in sicer vsakič, ko se je pojavila nova zamisel o določenem glasbenem prijemu. Ker je teh zamisli preveč, sem bil primoran zadevo večkrat poenostaviti in na premeten način reprogramirati, da bi iz teh osmih tipal iztisnil čim več. Po nekaj mesecih uporabe se bodo izčistile nove zamisli za naslednjo različico Planetariuma…